Novice

kritike in recenzije

Lepa, molčeča, negibna

Kriterij.si, 20. oktober 2020 ― Lepa, molčeča, negibna festival Mesto žensk 2020 Urednik Tue, 10/20/2020 - 12:37 Lepa, molčeča, negibna Ko v času festivala Mesto žensk vstopimo v dvorano Stare mestne elektrarne, da bi si ogledale predstavo, enodejanko oziroma miniaturko Lepa kot slika, nas znotraj pričaka donenje harmonike oziroma narodnozabavne glasbe in v nas sproži asociacije na vaške oziroma gasilske veselice. Preglasna neprijetna glasba postaja vse bolj disharmonična, zvoki harmonik se med seboj mešajo, prelivajo in začnejo vzbujati občutek tesnobe, vse dokler te napetosti ne preglasi tišina. Zazremo se v rdečo zaveso na odru, ta se odpre in pred nami stoji gola Simona Semenič. Tišina, gola koža in oder, na katerem na tleh leži zgolj lično zložen kupček oblek, sestavljajo scenografski kontrast prej invazivnega zvoka harmonik. Simona Semenič nekaj trenutkov stoji, nas gleda, in ker noben pogled na golo žensko telo ne more biti nevtralen, sodimo, morda postajamo živčne ali pa nam ob iskanju nevtralne točke zrenja postaja neprijetno. Simona Semenič se skloni in iz kupa oblek vzame najprej bele čipkaste hlače. Nato nogavice, spodnje krilo, še eno krilo, predpasnik, srajco, kovinski pas ali sklepanec, ruto, avbo, čevlje ... Opazujemo oblačenje ženske v narodno nošo, Semenič pa nas po vsakem oblečenem kosu pogleda. Oblači se skrbno in počasi, njene geste so spontane, vendar je gibanje zaradi neudobnega kroja, teže in količine oblačil vse bolj ovirano. Bolj ko je oblečena, manj možnosti za gibanje ima, zato si proti koncu oblačenja črne čeveljce komajda še zaveže. To ovirano gibanje v nas sproži smeh in preseka mučno tišino, ki jo povzroča počasno oblačenje. Nobenega specifičnega ponazarjanja ali poudarjanja ni potrebnega, nobenih besed ali ponazoritvenih gest, da bi lahko prebrali znake te predstave. Opozarjajo nas na absurdnost ženskih oblek in teror, ki ga patriarhalna družba izvaja na ženskem telesu. Pa ne samo to. Slovenska narodna noša sama po sebi pomeni paradoks, saj je sestavljena
Padati

Padati

MMC Gledamo, 20. oktober 2020 ― Kinematografi so med epidemijo še drugič zaprli svoja vrata. Medtem ko čakamo na vrnitev kulturnega življenja, se lahko spomnimo na enega od zadnjih filmov, ki je gostoval na slovenskih velikih platnih. Padati je režijski prvenec Vigga Mortensena.

Ali sem dovolj dobra?

Kriterij.si, 20. oktober 2020 ― Ali sem dovolj dobra? festival Mesto žensk 2020 Urednik Tue, 10/20/2020 - 12:03 Ali sem dovolj dobra? »Nothing has a stronger influence psychologically on their environment and especially on their children than the unlived life of the parent.– Carl Gustav Jung Ali sem dovolj dobra mati in ali sem dovolj dobra feministka, sta dve izmed mnogih vprašanj o družini in starševstvu v trenutku nekega preloma oziroma razpada zakonske zveze, ki jih Nataša Živković postavi v predstavi Med dvema ognjema. Ravno ti dve vprašanji sta mi najbolj zadoneli. Najbrž zaradi tega, ker sta ti dve vprašanji za sodobno žensko konstitutivni. In najbrž tudi zato, ker sem se ravno s tem najbolj ukvarjala v času razpada svoje zakonske zveze – kako biti dobra mama in hkrati ostati zvesta svojim željam. Kdaj smo se sploh matere začele spraševati, ali smo dovolj dobre oziroma ali bomo nekoč postale dovolj dobre matere? Ali je ta dvom univerzalen, imanenten, ali zgolj vsiljen znotraj zahodnega družbenega diskurza? In kaj ima feminizem opraviti s tem vprašanjem? Avtorica predstave svoja premišljevanja, ki se pojavljajo ob prekinitvi zakonske zveze, položi v usta otrok, kar učinkuje nekoliko shizofreno – hkrati vznemirja in pomirja. Vznemirja nas misel na otrokovo ranljivost ob ločitvi staršev in razpadu družine – dogaja se nekaj, kar bo nedolžnega otroka močno zaznamovalo in spravilo v stisko. Otroci pa ob izjavljanju teh težkih, odraslih vsebin ostajajo čustveno distancirani in nezainteresirani, kar deluje tolažilno in pomirjajoče. Kot da bi sporočali, da je stanje pod nadzorom, da se navkljub vsemu počutijo varne.  Avtorica je s to eksternalizacijo notranjega dialoga, ki učinkuje shizofreno, pravzaprav razsvetlila shizofreno situacijo sodobne matere, ki je razpeta med medsebojno izključujočimi se zahtevami – izpolnila in živela naj bi svoje potenciale in želje (Ali sem dovolj dobra feministka?), hkrati pa naj bi se popolnoma posvečala svojemu otroku (Ali sem dovolj dobra mati?). Kaj s
Light from Light (2019)

Light from Light (2019)

Filmski kotiček, 19. oktober 2020 ― Marin Ireland & Jim Gaffigan in Light from Light, Foto: Official site Slovenski naslov: - Država: ZDA  Jezik: angleščina Leto: 2020 Žanri: drama  Dolžina: 82',  Imdb  Režija: Paul Harrill Scenarij: Paul Harrill Igrajo: Marin Ireland, Jim Gaffigan, Josh Wiggins, Atheena Frizzell Shelino dnevno rutino krojijo dolgočasno delo v pisarni agencije za najem vozil, hišna opravila in interakcija z najstniškim sinom, ki bo kmalu moral ubrati samostojno pot in se odločiti, kaj želi početi po končani srednji šoli. Shelia, ki je z bivšim partnerjem vrsto  let raziskovala paranormalno, je po nizu slabih razmerij raje izbrala samoto. Po radijski oddaji, v kateri s poslušalci podeli svoje videnje preteklih srečanj z nadnaravnim, Shelio zaprosijo, da razišče dogajanje v hiši vdovca, ki je pred slabim letom izgubil ženo. Richard je žalosten in depresiven moški, ki je opazil nekaj nepojasnjenih malenkosti, zaradi katerih se je odločil poiskati njeno pomoč. Sumi, da je v hiši še vedno duh pokojne žene, ki želi z njim vzpostaviti komunikacijo. Iz opisa bi lahko sklepali, da nam drugi celovečerec ameriškega režiserja Paula Harrilla ponuja še eno zgodbo o duhovih, toda naslovna stvaritev je v resnici povsem drugačna izkušnja, ki nima veliko skupnega z zgodbami, ki stavijo na srh in grozo povezano z nemirnimi duhovi pokojnikov. Light from Light je v esenci tiha drama, ki v nobenem trenutku ne poseže po kakršnem izmed preprostih trikov z nakano ustvarjanja nelagodja. Na vse to lahko kar pozabite, saj avtorja bolj zanimajo običajni trenutki, v katerih liki v dejanjih in interakciji kažejo ranljivosti in negotovosti, se iščejo in poskušajo ugotoviti, kaj storiti s svojimi življenji. Harrill je ustvaril film, ki svoje najpomembnejše oporne točke ne gradi na dialogih ali stvareh, ki se zgodijo.  Kvaliteta njegovega filma je stkana iz počutja likov in vzdušja, ki ga občutimo v njegovih senzualnih, dobro premišljenih prizorih. Vsekakor ni naključje, da na eni strani i

Od samoupravljanja 20. stoletja do samoorganizacije tu in zdaj

Kriterij.si, 19. oktober 2020 ― Od samoupravljanja 20. stoletja do samoorganizacije tu in zdaj Prekarnost ali samoupravljanje? / mednarodna konferenca Urednik Mon, 10/19/2020 - 15:02 Od samoupravljanja 20. stoletja do samoorganizacije tu in zdaj Ekipa Maske je ob 100. obletnici izida prve številke ter hkratni 200. številki revije svojo obletnico bolj kot obhajanju preteklosti posvetila pogledu v sedanjost. Kot osrednjo temo mednarodne konference, kjer so prednjačili gostje iz nekdanjega skupnega jugoslovanskega prostora, je namreč postavila vprašanje prekarnosti kulturnih delavk in delavcev tu in zdaj. Hkrati je naslov konference, ki je ob bok prekarnosti postavil vprašanje samoupravljanja, obetal pogled v prihodnost ter se vzpostavljal kot podtalno vabilo k razmisleku o oblikah boja in organiziranja za prehod k egalitarnejši družbeni ureditvi.   Samoupravljanje kot zaznamovana referencaVečina gostov je vprašanje samoupravljanja zastavila skozi kolektivno izkušnjo jugoslovanskega delavskega eksperimenta ali pa svoj konceptualni aparat analize današnje situacije oblikovala v odnosu do njega. Tu je sicer pomembno spomniti na nekaj izjem, recimo odlično intervencijo Tomislava Medaka, ki je predstavil projekt Pirate Care, mrežno platformo sodobnih iniciativ in kolektivov, ki se ukvarjajo s samoorganizirano antiavtoritarno obliko vzajemne pomoči v teoretskem in predvsem praktičnem pomenu. Kako pomembno je graditi trajnostne samoorganizirane projekte na področju duševnega zdravja, pa tudi v drugih zdravstvenih panogah, je jasno po vsem svetu pokazala tudi trenutna koronakriza. Premislek o lekcijah jugoslovanskega samoupravljanja je vsekakor pomemben in mora biti deležen ustrezne in podrobne analize tudi glede na sodobni razmislek o položaju prekarnih delavcev v kulturi. Še posebej v tem geografskem prostoru, kjer se prav na polju kulture še vedno srečujemo z družbenimi usedlinami nekdanje skupne države. Tipičen primer je denimo status samozaposlenega v kulturi, ki v svoji praobliki, kot je
Residue (2020)

Residue (2020)

Filmski kotiček, 15. oktober 2020 ― Obinna Nwachukwu in Residue (2020), Foto: ARRAY Releasing Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2020 Žanri: drama Dolžina: 90',  Imdb  Režija: Merawi Gerima Scenarij: Merawi Gerima Igrajo: Obinna Nwachukwu, Dennis Lindsey, Taline Stewart, Jamal Graham, Derron Scott Vrnitev domov je motiv, okoli katerega so svoje zgodbe gradili številni filmarji. Opazovanje sprememb s časovne distance, ob odsotnosti izkušnje minevanja časa iz perspektive, ki je nekoč bila osebna, domača, s seboj pogosto prinaša spopadanje z občutki odtujenosti.  S podobni občutki se spopada tudi temnopolti Jay (Obinna Nwachukwu), ki se po daljši odsotnosti iz Kalifornije vrne v domači Washington. Hiša v ulici Q, v kateri je odraščal, je še vedno v družinski lasti. V zgornjih nadstropjih zdaj domuje belopolti najemnik, Jay pa se bo za nekaj časa naselil v nezasedeno polkletno garsonjero. Že ob prihodu ga na novo resničnost opozori mimoidoči prebivalec soseske: „Muzika iz tvojega avta je preglasna, pa tudi avto si napačno parkiral! Ne sili me, da kličem policijo!“ Izrečena grožnja je realna, ignoriranje le-te pa prinaša nepotrebne zaplete.  Dokumentarni posnetki nemirov in spopadov protestnikov s policijo že v uvodnih minutah vzpostavijo časovni okvir – trenutek je aktualen, za posnetke množičnih protestov proti policijskemu nasilju nad Afroameričani so rezervirane minute v informativnih oddajah po celem svetu.  V ta trenutek, v to resničnost, svojega glavnega junaka, diplomanta filmske šole v L.A.-ju, oboroženega zgolj s fotoaparatom in nakano posneti film o svoji bivši soseski, pošlje debitant Merawi Gerima. Najbrž ni odveč omeniti, da je režiserjev oče slavni Haile Gerima (Sankofa, Teza), vodilni član filmskega gibanja L.A. Rebellion (t.i. losangeleške šole za temnopolte filmarje). Merawi je odraščal v Washingotonu, filmsko izobrazbo pa je pridobil na losangeleški filmski šoli USC, zato ni težko diagnosticirati avtobiografskih temeljev, na katerih je m
še novic